Tanja Travnikar - nova doktorica znanosti
Nova doktorica znanosti Tanja Travnikar in mentor prof. dr. Luka Juvančič
Sodelavka Kmetijskega inštituta Slovenije Tanja Travnikar je 13. februarja 2017 na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala z naslovom: Vrednotenje ukrepov politike razvoja podeželja s prostorsko ekonometrijo. Disertacijo je pripravila pod mentorstvom prof. dr. Luke Juvančiča.
Naloga daje podrobnejši vpogled v prostorske in distribucijske atribute izvajanja ukrepov politike razvoja podeželja ter raziskuje, v kolikšni meri so učinki teh ukrepov med seboj prostorsko povezani. Tega izziva se loteva s prostorsko ekonometrično analizo kazalnikov politike razvoja podeželja EU (CMEF), kar omogoča presojo uporabnosti tega pristopa za vrednotenje ukrepov obravnavane politike. V analizo sta vključena dva ukrepa programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2007 – 2013, in sicer naložbe v posodabljanje kmetijskih gospodarstev in kmetijsko okoljska plačila. Teritorialna raven obravnave je občina (NUTS 5), čemur sledi tudi priprava in organizacija podatkov. Pri obeh ukrepih so bile v začetnem koraku uporabljene preliminarne prostorske analize. V drugem koraku je sledil razvoj ekonometričnih modelov, večina katerih obravnava dejavnike, ki vplivajo na sodelovanje kmetijskih gospodarstev v obravnavanih ukrepih. Prostorske analize potrjujejo obstoj učinkov prostorskega prelivanja preučevanih spremenljivk v skoraj vseh primerih, zato se je vključitev prostorske matrike v regresijske modele izkazala za smiselno. Modelni rezultati kažejo, da so velike in intenzivnejše kmetije bolj uspešne pri ohranjanju ali izboljševanju ekonomskih kazalnikov. Te kmetije se v ukrepe, ki so namenjeni posodabljanju kmetijske proizvodnje, tudi pogosteje vključujejo. Kmetije, ki so prejele naložbena sredstva, imajo v primerjavi z ostalimi kmetijami več možnosti, da izboljšajo svoj ekonomski položaj. V povezavi s kmetijsko-okoljskimi ukrepi pa velja ugotovitev, da ni povezav med prostorskim vzorcem okoljskih izzivov (Natura 2000, vodovarstvena območja in območja večje obremenitve z intenzivno živinorejo) in izvajanjem kmetijsko okoljskih plačil. Potencial kmetijsko-okoljskih plačil za doseganje zastavljenih ciljev je zato majhen. Iz rezultatov je moč sklepati, da kmetije v kmetijsko-okoljskih ukrepih iščejo predvsem ekonomske koristi. Pri obeh analiziranih ukrepih se višina finančne podpore izkaže za pozitiven dejavnik sodelovanja v ukrepu. S povečanjem finančnih sredstev se povečuje tudi pripravljenost za sodelovanje kmetij v ukrepih.