Pridelava vrtnin v Celju - informacije in priporočila

MESTNA OBČINA CELJE

Namen spletne strani je pojasniti onesnaženost vrtnih tal s težkimi kovinami, njihovo obstojnost, škodljivost in možne poti v človekov organizem. Stran pojasnjuje mejne vrednosti in stanje onesnaženja. Večji del predstavlja postopke, ki učinkovito zmanjšujejo tveganja onesnaženosti vrtnin s težkimi kovinami.

Stran predstavlja nekatere izvedljive ukrepe in načine pridelave, ki pripomorejo k varnejšem vrtnarjenju v Celju.

Osnovno o vrtnih tleh 

Težke kovine v tleh   Škodljivost težkih kovin    Obstojnost težkih kovin v tleh in čiščenje iz tal

Poti prehoda težkih kovin iz tal v človeka 

Mejne vrednosti težkih kovin v tleh in onesnaženost tal        Status onesnaženosti tal 

Priporočeni ukrepi za zmanjšanje vsebnosti TK v vrtninah    Skupine vrtnin in TK  

Varno kompostiranje    

Vzorčenje tal; analiza vsebnost hranil    Analiza vsebnosti TK 

Tehnike in ukrepi za varnejšo pridelavo vrtnin 

Povzetek potencialnih možnosti sanacij onesnaženih vrtov v Celju

Zloženka Pridelava vrtnin na vrtovih mesta Celje   

GIS spletni pregledovalnik območja mesta Celje

Cenik za analize    

________

 

Osnovno o vrtnih tleh

Tla so preperina kamnin pomešana s humusom. Kot različno debel sloj prekrivajo kamnine in imajo posebno lastnost, ki ji rečemo rodovitnost. Tla so pomembna, saj omogočajo življenje na kopnem. Če ni tal, ni rastlin, ni živali in ne človeka. Naravna tla so zgrajena iz različnih plasti (horizontov), ki se razlikujejo po barvi, količini gline, organske snovi in hranil, po kislosti ter drugih kemijskih in fizikalnih lastnostih. Površinski horizonti so največkrat rahli in drobljivi, z več organske snovi, medtem ko so spodnji lahko zbiti in trdi, glinasti ali "plastični", mokri ali suhi, pogosto kamniti. Vrsta horizontov in njihova razporeditev dajejo skupne lastnosti talnemu tipu, določajo kakovost in primernost za različno rabo.

Vrtna tla se razlikujejo od naravnih ali drugih kmetijskih tal po tem, da so bolje založena s hranili, z organsko snovjo (humusom) ter pogosto vsebujejo dodatke kot sta pepel in kompost. Najboljša vrtna tla so dobro humozna, rahla in drobljiva z ugodno grudičasto strukturo, vsebujejo primerno količino hranil in so blago kisla. Za dobra vrtna tla velja, da vsebujejo cca. 20 mg fosforja (P), med 20 in 25 mg kalija (K) na 100 g tal; so zmerno kisla  (pH med 6 in 7), vsebujejo okoli 4 % - 8% humusa in niso onesnažena.  Slabše je, če je založenost s hranili nižja. V tem primeru je smiselno hranila dodati – tla dognojiti. Ravno tako ni dobro v kolikor tla vsebujejo preveč hranil oz. je založenost tal s hranili pretirana. Tudi to se lahko odrazi v manjši kakovosti vrtnin in tudi manjših pridelkih. Nasvet: vsebnost P in K v vrtnih tleh vzdržujemo v optimalnih mejah. Kislost vzdržujemo nad 6,5; vsebnost humusa naj bo višja. Skrbimo, da so tla odcedna.

Težke kovine v tleh

Težke kovine (TK) so prvine z večjo specifično težo, ki so prisotne v naravi vendar redko v škodljivih koncentracijah. Večina TK je hkrati tudi mikrohranil, se pravi, so nujno potrebne v razvoju organizmov. Brez njih je razvoj organizma moten ali ob hudem pomanjkanju tudi zaustavljen. Ob previsokih vsebnostih v organizmu pa tudi takšne TK hitro delujejo zaviralno in ob ekstremnih vsebnostih toksično. Pojavljajo se različne poškodbe tkiv, bolezni ali pa je moten razvoj organizma. Tipičen predstavnik te vrste TK je cink (Zn). Tudi TK, ki v tleh v nizkih koncentracijah nastopajo kot mikrohranila, v povišanih koncentracijah postanejo onesnažila.

Predstavniki TK, ki so pogosti v mestnih in industrijskih okoljih, so arzen (As), kadmij (Cd), krom, (Cr), baker (Cu), svinec (Pb), nikelj (Ni), selen (Se), cink (Zn) in živo srebro (Hg).

Povečane koncentracije TK se v okolju pojavijo zaradi človekovih aktivnosti kot npr.: rudarjenje, predelava kovin (topilnice), uporaba umetnih snovi (pesticidi, barve, baterije…), industrijski odpadki, v preteklosti promet (Pb) in aplikacija odpadnih voda in gošč komunalnih čistilnih naprav na kmetijskih površinah. Onesnaženja s TK spremljajo človekove dejavnosti skozi zgodovino. Pojavila so se že v času prvih metalurških delavnic in strojenja kož, v srednjem veku in v bližnji preteklosti. Še posebej so povečana v nekdanjih in sedanjih industrijskih in mestnih okoljih. Še pred kratkim se onesnaženj nismo jasno zavedali. Z razvojem znanosti in analitske kemije pa smo pridobili znanja o prisotnosti in škodljivosti onesnaženj s TK. Onesnaženost tal s TK je praviloma prisotna v vseh industrijskih državah in starih industrijskih mestih kot sta npr. Glasgow in Torino ali v območjih premogovnikov in rudarjenja.

Škodljivost težkih kovin

Izpostavljenost TK iz tal je običajno kronična (npr. dolgotrajno uživanje onesnaženih pridelkov ali vdihavanje onesnaženih delcev). Takojšnja (akutna) zastrupitev s TK preko hrane ali stika s kožo, zaradi kratkotrajne izpostavljenosti, je redka, a možna. Dolgotrajna izpostavljenost TK lahko povzroča zdravstvene posledice kot so živčna obolenja (svinec), poškodbe ledvic, jeter in prebavnega trakta (kadmij) ter ledvic, živčnega sistema in kože (arzen). Povečane količine TK v tleh so lahko škodljive za človeka in živali, če vstopijo v telo.

Obstojnost težkih kovin v tleh in čiščenje tal

Obstojnost TK v tleh je izjemno dolga, praktično trajna. TK se v tleh ne razgradijo kot je to v primeru organskih onesnažil. Ker se močno vežejo na talne delce, jih je težko odstraniti iz tal. Postopki čiščenja so izjemno dragi in relativno slabo uporabni pri čiščenju večjih količin zemlje. Metode čiščenja zajemajo izpiranje tal, počasno odstranjevanje s sajenjem rastlin, ki akumulirajo TK (fitoremediacija) ter trajno fiksacijo TK v tleh: osteklenitev tal z visokimi temperaturami, mešanje s cementom in pretvorba v beton. Pri slednjih dveh postopkih tla uničimo. Realno težko izvedljiv in drag postopek je tudi zamenjava tal vrtov. Uspešnost in trajnost je odvisna od morebitne onesnaženosti tal v globljih plasteh.

Na onesnaženih tleh so uspešne aktivnosti, s katerimi zadržimo TK močno vezane na talne delce, ki tako ne prehajajo v okolje ali v vrtnine in s tem v prehransko verigo. Najboljši način zaščite pred negativnimi vplivi TK je preventivno delovanje in preprečevanje dodatnega onesnaževanja tal.

 

Poti prehoda težkih kovin iz tal v človeka

TK prehajajo v človeka na štiri načine: posredno s hrano pridelano na onesnaženih tleh in neposredno preko dihal z vdihovanjem onesnaženih delcev, z zaužitjem in preko kontakta s kožo. Najbolj tvegano je zaužitje onesnaženih tal. To se dogaja predvsem pri otrocih, ki med igro vnesejo tla v usta. V kislem okolju želodca se kovine izlužijo in nato absorbirajo. Pri odraslih je najpogostejši vnos TK iz tal v telo s hrano, sledi vnos preko dihal, vnos preko kože je količinsko manj pomemben. Na izpostavljenost človeka TK iz tal vplivajo stopnja  onesnaženosti in vrsta rabe tal ter človekove dejavnosti.

Ukrepi na vrtu in v mestu: preprečevanje raznosa delcev z zatravljanjem površin; pravilna izbira ali opustitev gojenja vrtnin v odvisnosti od stopnje onesnaženosti tal; skrbno pranje vrtnin; umivanje rok; preprečevanje stika z onesnaženimi tlemi; preprečevanje zaužitja tal otrokom. 

Ugotavljanje onesnaženost tal s težkimi kovinami

Postopek ugotavljanja onesnaženosti tal s TK je relativno preprost. V prvem koraku z močno kislino iz vzorca tal izlužimo praktično vse težke kovine; tudi tiste, ki so v normalnih razmerah zelo močno vezane na talne delce in zato rastlini praktično nedostopne. V drugem koraku z analitsko aparaturo izmerimo vsebnost posamezne težke kovine v izlužku in na ta način določimo vsebnost kovine v tleh.

Tako kot v mnogih drugih držav po svetu, tudi v Sloveniji izlužimo težke kovine z raztopino močnih kislin, ki jo popularno imenujemo Zlatotopka. Količine težkih kovin, ki jih izlužimo s to metodo, so bistveno večje od tistih, ki so v običajnih razmerah v tleh dostopne koreninam.

Z drugimi besedami, količine TK, ki jih ugotovimo s predpisano metodo za ugotavljanje  onesnaženosti tal, so dostopne teoretično in v zelo kislih razmerah. V običajnih razmerah v tleh izmerjene količine TK rastlinam niso dostopne. Prehod TK iz tal v rastlino je bistveno manjši.  S tem je tudi manjše tveganje vnosa TK preko vrtnin v človeka.

Priporočamo, da se pred sajenjem vrtnin ugotovi dejanska vsebnost TK v tleh vrta. 

Mejne vrednosti težkih kovin in onesnaženost tal

Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (lU.RS št. 68/96) določa mejne, opozorilne in kritične vrednosti TK v tleh. Tla veljajo za onesnažena, ko je opozorilna vrednost presežena. Mejne in opozorilne vrednosti za nekatere TK v mg/kg suhih tal so:

Za podrobnejše informacije je potrebno dodatno pregledati Uredbo.

 Status onesnaženosti tal

.            

________

 

Ukrepi za zmanjšanje TK v vrtninah 

Apnjenje - zmanjševanje dostopnost težkih kovin rastlinam 

Na dostopnost TK vpliva kislost tal, vsebnost gline in humusa. V kolikor so tla kisla (pH < 5,5), se TK lažje sprostijo v talno raztopino in s tem postanejo dostopne koreninam. Delci gline in humusa močno vežejo TK - jih imobilizirajo in s tem zmanjšajo njihovo dostopnost rastlinam. Dobra založenost s fosforjem pripomore k zadrževanju nekaterih oblik TK v tleh.

Nasvet: tla apnimo s sredstvi za apnjenje po navodilih proizvajalca in vzdržujemo kislost nad 6,5. Okvirna količina za vzdrževalno apnjenje je za srednje težka tla 1,7 kg CaO na 10 m2 na vsaka tri leta. Vzdržujemo optimalno založenost s P in dobro vsebnost humusa  z gnojenjem z neonesnaženimi organskimi gnojili. 

Izbira varnejših vrtnin

Vse rastline niso enako sposobne za odvzem TK iz tal. Ravno tako se TK različno razporejajo po rastlinskih delih. Več TK se kopiči v koreninah, v korenih in listih kot v plodovih ali semenih. Z uživanjem listnate zelenjave, ki je pridelana na onesnaženih tleh, smo bolj izpostavljeni TK kot pri plodovkah (paradižnik).

.   

__________

                                                      

Varno kompostiranje v onesnaženem mestnem okolju 

Kaj je kompostiranje?

Vsaka organska snov se sčasoma razgradi. Kompostiranje je postopek oz. naraven proces, v katerem bakterije in drugi mikroorganizmi razgrajujejo rastlinske ostanke ali drugo organsko maso in jo pretvarjajo v koristno gnojilo, ki je bogato z organsko snovjo in s hranili. Kompostiranje pospeši proces, ki zagotavlja idealno okolje za bakterije in druge mikroorganizme. Končni produkt uspešnega kompostiranja je rahel, drobljiv, strukturen, organski kompost ali humus, ki je podoben rodovitni vrtni zemlji. S pravilnim kompostiranjem zmanjšujemo tudi izpuste nevarnega toplogrednega plina metana ter zmanjšamo stroške odvoza in odlaganja organskih odpadkov. Po nekaterih podatkih je za kompostiranje primernih do 40 % odpadkov, ki nastajajo v povprečnem gospodinjstvu. 

Kompost je odličen dodatek vsem vrstam tal in zagotavlja tlem organsko snov ter ključne hranilne snovi, ki jih rastline potrebujejo za rast in zdrav razvoj. Je ključna sestavina ohranjanja rodovitnosti tal vrtnarstvu in ekološkem kmetijstvu.

Pomembna pravila kompostiranja

Kaj kompostiramo?

Kompostiramo biorazgradljive in neonesnažene organske odpadke kot so listje, košena trava, ostanki zelenjave in sadja, izločki iz hleva, žagovina, mlete veje in zeleni rez, papir ter druge snovi.

Česa ne kompostiramo?

Ne kompostiramo obolelih rastlin, plevelov, izločki domačih živali in ljudi. Na kompostni kup ne sodijo ostanki, ki se v naravi ne razgradijo (steklo, plastika, keramika, kovine, barve, laki, olja);  kosti, meso, maščobe; koreninski pleveli ter drugi biološki ostanki, pri katerih sumimo na vsebnost onesnažil npr. pesticidov oz.  fitofarmacevtskih sredstev.

Štiri ključne stvari, ki so potrebne za kompostiranje,

So dušik (N), ogljik (C), vlaga in kisik (O). Da proces kompostiranja lahko poteka, so potrebne aerobne bakterije in drugi organizmi, ki potrebujejo ustrezno količino N. Zato za najboljši učinek mešamo snovi, ki so bogate z N (detelje, sveža košena trava, gnoj) z rastlinskimi ostanki, ki vsebujejo veliko C (žagovina, suha trava, slama,…). Skrbimo za primerno razmerje med N in C. V kolikor nimamo dovolj organskih ostankov, ki so bogati z N, lahko pomagamo k boljšemu kompostiranju z  dodatkom pesti ali dveh mineralnega N (dušičnega gnojila). Drobno razrezana oz. zdrobljena biomasa hitreje prepereva.  

Vlažnost kompostnega kupa

Prava vlažnost kompostnega kupa je ključna za pravilen proces kompostiranja. Zagotoviti moramo, da je kompostni kup vedno dovolj vlažen in ustrezno prezračen. Če kompostni kup ni dovolj vlažen, kompostiranje zelo počasi poteka. V tem primeru ga je koristno zastreti pred soncem in zaščititi pred izsuševanjem z zastiranjem ali zaščito pred vetrom. Če je preveč vlažen (moker) potekajo procesi v smeri gnitja.

Mesto in oblikovanje kompostnega kupa

Za kompostni kup izberemo senčen in zračen prostor. Izogibamo se mestom, kjer zastaja voda (npr. vznožij pobočij, depresije). Kompostni kup načeloma ne potrebuje ograje oz. posebnih posod. Te služijo le lepšemu izgledu, na samo kompostiranje pa ne vplivajo. Ograjevanje kompostnega kupa je smiselno le za preprečevanje dostopa živalim do ostankov hrane. Dobro je, da imamo dva oz. tri kompostne kupe različne starosti za različno razgrajen organski material. Če imamo jeseni in spomladi večje količine vej in listja je smiselno, da te odlagamo na poseben kup.

Tveganje koncentriranja težkih kovin

Pomemben vidik kompostiranja v mestih je nevarnost koncentriranja težkih kovin (TK) v tleh vrtov. Te se s padavinami ali prašnimi delci usedajo na površino tal, travo, listje dreves in grmovja. Trave in vrtnine na onesnaženih tleh sprejmejo nekaj TK iz tal. Z zbiranjem takšnih materialov s časoma koncentriramo TK v kompostih in kasneje v  tleh vrtov. 

Kar odložimo na kompostni kup kasneje vnesemo v tla in s tem v prehransko verigo.

Za varno in uspešno kompostiranje moramo na kompostni kup odlagati le neonesnažen material.

 Na onesnaženih tleh zeleni rez in travo odložimo med organske odpadke.

Dobra praksa zmanjševanja tveganj koncentriranja TK v kompostih in tleh vrtov

Pri kompostiranju na onesnaženem območju pazimo, da na kompostni kup ne odlagamo:

  • pokošene trave in listja;
  • ostankov rezi dreves in grmičevja;
  • plevelov in ostankov zelenjave zraslih na onesnaženih vrtovih oz. na onesnaženih tleh;
  • ostankov kovin, še posebej barvnih (krom, cink, baker…)

Za več informacij o kompostiranju glej predlagano knjigo: Za vsak vrt - kompostiranje in visoke grede, avtorice Miše Pušenjak.

__________

 

Vzorčenje tal vrtov/ohišnic za analizo vsebnosti težkih kovin

Vsebnosti težkih kovin v tleh vrtičkov ugotavljamo s kemijsko analizo tal. Glavni namen analize je ugotoviti vsebnosti težkih kovin in ugotavljanje onesnaženosti v sladu z Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur.l. 68/1996)

Pogoj za pravilno določitev vsebnosti težkih kovin in drugih onesnažil v tleh je strokoven odvzem vzorcev tal.

Kdo lahko odvzame vzorec tal?
Vzorec tal lahko za svoje potrebe strokovno odvzame vsak, ki sledi tem navodilom za vzorčenje. Če potrebujete podrobnejša pojasnila, povprašajte za nasvet preko e-pošte cto@kis.si.

Kdaj vzorčimo za ugotavljanje vsebnosti TK?
Za izvedbo kemijske analize tal se lahko odločimo kadarkoli v letu, vendar je najugodneje v začetku septembra.

Do katere globine vzorčimo?
Globina vzorčenja na vrtičkih je do globine korenin vrtnin; priporočamo do 25 ali 30 cm globine. Pomembno je, da vzorec tal enakomerno odvzamemo iz celotne globine vzorčenja.

Kako opravimo vzorčenje tal?
Za vzorčenje uporabimo leseno ali plastično lopatko. Povprečni vzorec tal odvzamemo enakomerno po celotni površini parcele (npr. na 25 m2 vrtička odvzamemo 5 delnih vzorcev). Zemljo zbiramo v čisto plastično/leseno vedro ter jo na koncu vzorčenja dobro premešamo, odstranimo rastlinske ostanke, kamenje in druge primesi. Približno 0,5 kg povprečnega vzorca tal damo v papirnato vrečko in pošljemo v analizo. Ne uporabljajte kovinskih materialov (lopata, vedro,…), saj s tem lahko kontaminirate vzorec tal!

Kako označimo vzorec tal?
Vzorec tal takoj po odvzemu označimo in opremimo z naslednjimi podatki:

1. na vrečko vzorca napišemo oznako vzorca

2. v vrečko priložimo tudi listek s podatki o vzorcu (glej primer listka na koncu)

  • oznako vzorca, datum vzorčenja;
  • ime, priimek in naslov in po možnosti številko mobilnega telefona ali e-poštni naslov;
  • vpišemo želeno vrsto analiz Cd, Cu, Zn, Pb ali po potrebi druge.

3. vrečko dobro zapremo

4. podatke o posameznih vzorcih tal si zapišemo tudi v lastne beležke.
Vedno priložimo svoje kontaktne podatke (telefonska številka, e-pošta ipd.), da v primeru pomanjkljivih informacij lahko povprašamo za dodatna pojasnila.

Kako ravnamo z vzorcem tal po odvzemu?
Po odvzemu vzorec v čim krajšem času dostavite v laboratorij. Obrazci in seznami in informacije
Na voljo so na spletni strani www.kis.si/OKENV - glej povezavo KRT

Kaj storimo, če je vzorcev več?
Če želimo oddati v analizo več vzorcev, priložimo seznam vzorcev tal.

Navodila za vzorčenje tal

Navodila vzorčenje vrtičkov za namene gnojenja oz. ugotavljanja rodovitnosti tal Gnojenje in rodovitnost tal     

Navodila vzorčenje vrtičkov za namene ugotavljanja vsebnosti težkih kovin vsebnosti težkih kovin v tleh 

__________
 
 
Namen besedila je predstaviti poleg možnih predvsem realno izvedljive ukrepe za varnejše vrtnarjenje na onesnaženih vrtovih v Mestni občini Celje
 

A Tehnike remediacije (čiščenja) tal
Razvoj tehnik čiščenja tal je v zadnjih letih močno napredoval, vendar je uporabnost pri čiščenju večjih količin zemlje (večjih območij) majhna. Razlogi so zlasti v velikih stroških ter negativnemu vplivu na same talne lastnosti. S tehnikami čiščenja dosežemo imobilizacijo težkih kovin (TK) v tleh ali pa TK odstranimo iz tal. Najbolj poznan način čiščenja onesnaženih tal je fitoremediacija, pri katerem s pomočjo t.i. hiperakumulatorskih rastlin, ki v večjih količinah sprejemajo TK iz tal, čistimo tla.


B Zamenjava onesnažene zemlje
Je zamenjava zgornjega onesnaženega dela tal vsaj do globine 50 cm z rodovitno in neonesnaženo zemljo v enaki ali večji globini. Ukrep je učinkovit, vendar povezan z velikimi stroški. Glavne omejitve zamenjave so zlasti v: zagotavljanju zadostnih količin neonesnažene rodovitne zemlje namenjene zamenjavi; ustreznemu odlaganju odstranjene onesnažene zemlje (nevaren odpadek); fizični dostopnosti posameznih lokacij vrtov z gradbeno mehanizacijo; možnosti ponovnega onesnaženja navožene rodovitne zemlje zaradi ascendentnih tokov v tleh.

 

Po naši oceni bi stroški zamenjave onesnažene zemlje za vrtiček velikosti 80 m2 in ob upoštevanju vira neonesnažene rodovitne zemlje iz okolice (oddaljenost do 20 km), znašali približno 1.360,00 €. V primeru navoza rodovitne zemlje iz lokacije oddaljene med 50 in 90 km pa bi stroški znašali približno 2.160,00 € z DDV. V ceni niso vključeni stroški analize neonesnažene zemlje namenjene zamenjavi, ki jo je predhodno potrebno opraviti. Pri hkratni sanaciji večjega števila ohišnic in vrtičkarskih območij bodo stroški izvedbe nižji.


C Prilagajanje rabe na onesnaženih površinah
Eden od možnih načinov uspešnega "sobivanja" z onesnaženimi tlemi je v prilagoditvi dejanske rabe. Ob pravilnem ravnanju lahko tveganje za vnos TK v telo zmanjšamo na minimum. Vse rastline niso enako sposobne za odvzem TK iz tal. Ravno tako se TK različno razporejajo po rastlinskih delih. Več TK se kopiči v koreninah, v korenih in listih kot v plodovih ali semenih. Z uživanjem listnate zelenjave, ki je pridelana na onesnaženih tleh, smo bolj izpostavljeni TK kot pri plodovkah (paradižnik). Pomembno je tudi, da v tleh vzdržujemo ustrezen pH, vsebnost hranil ter delež organske snovi, kar tudi vpliva na sprejem TK v rastline. Primernost gojenja posameznih vrst rastlin glede na stopnjo onesnaženosti je podana v letaku:


D Uvedba visokih gred
Vrtnarjenje na visokih gredah je poznan in dokaj razširjen način pridelave zelenjave v urbanem okolju, primeren tudi za vrtnarjenje na onesnaženih tleh. Z visokimi gredami lahko učinkovito in v celoti nadomestimo uporabne površine onesnaženega vrta. V visoki gredi, ki je lahko poljubne oblike in velikosti, uporabimo neonesnaženo rodovitno zemljo. Postavimo jo na površino nekdanjega vrta, zelenice. Na stiku med visoko gredo in onesnaženimi tlemi položimo ločilno geotekstilno membrano, s katero preprečimo morebitno prehajanje TK iz onesnaženih v neonesnažena tla. Stroški izdelave so odvisni od velikosti in oblike. Po oceni je strošek izdelave in vzpostavitve visoke grede v velikosti 80 m2, kar je enako velikosti povprečne ohišnice, 1.400,00 €. Strošek je predvsem odvisen od oblike visoke grede ter stroškov nakupa ustrezne rodovitne zemlje. Z malo dobre volje in spretnosti si jo lahko izdelamo tudi sami. Posebna pozornost in previdnost velja pri nakupu neonesnažene rodovitne zemlje za polnjenje visoke grede. Pomembno je, da smo prepričani o njenih ustreznih lastnostih (pH, tekstura, delež organske snovi) ter neonesnaženosti, kar lahko z gotovostjo potrdimo le na podlagi opravljenih analitskih meritev. Odsvetujemo uporabo cenenih substratov, ki so na voljo v trgovinah. V večini primerov so pripravljeni iz kompostov organskih odpadkov in lahko vsebujejo potencialno nevarne snovi, tudi težke kovine.
Primere dobrih praks in rešitev si je mogoče ogledati na povezavah:

E Uporaba loncev in korit
Gojenje zelenjave in začimb v koritih in loncih je uveljavljen način »vrtnarjenja«. V primeru onesnaženih tal so lahko dober nadomestek manjšim vrtovom ali kot dopolnitev ali alternativna rešitev uporabe visokih gred.
Lonce in korita lahko postavimo tudi na pripravljene konstrukcije, s čimer izboljšamo izrabo razpoložljivega prostora. Po potrebi jih lahko vkopljemo tudi v tla, vendar je pri tem načinu potrebna previdnost zaradi možnosti onesnaženja zemlje v loncih in koritih z onesnaženo zemljo iz vrta. Za uporabo zemlje v loncih in koritih odsvetujemo uporabo cenenih substratov, ki so na voljo v trgovinah. 

Primere dobrih praks in rešitev si je mogoče ogledati na povezavi:

________


Povzetek potencialnih možnosti sanacij onesnaženih vrtov v Celju
Različne imobilizacijske tehnologije in tehnike, s katerimi onesnažila odstranimo iz tal so v primeru reševanja onesnaženosti večjih območij v večini primerov neučinkovite. Enako velja tudi za tehnike, s katerimi TK postanejo nedostopne rastlinam. Razlog je predvsem v velikih stroških, težji izvedbi pri čiščenju večjih količin zemlje ter negativnih vplivih na sama tla.


Možni načini zmanjševanja prehoda onesnaženosti tal vrtov v Celju
So po vrstnem redu glede na izvedljivost zlasti:
  • prilagajanje dejanske rabe - izbor ustreznih vrtnin z manjšim sprejemom TK v užitne dele in ob upoštevanju dejanskega onesnaženja,
  • uporaba visokih gred ter
  • uporaba korit in loncev za pridelavo zelenjave,
  • zamenjava onesnaženega zgornjega dela tal.
Izbor ustreznega načina sanacije
Je odvisen od lokcaije oz drugih dejavnikov, zlasti:
  • dostopnosti ohišnice/vrta za gradbeno mehanizacijo,
  • možnosti pridobivanja preverjeno neonesnažene rodovitne zemlje,
  • velikosti posameznega vrta in s tem povezanih količin,
  • obsega sanacije vrtov v določenem času.

GIS spletni pregledovalnik območja mesta Celje

Vpogled v lokacije vrtov/ohišnic in podatki tal Mestne občine Celje  

 

VSTOPI v pregledovalnik

(digitalni orto foto, lokacije vrtov/ohišnic, pedološka karta)


________


Cene analiz težkih kovin v tleh


Cenik laboratorijskih analize težkih kovin v tleh 

 


Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Kmetijski inštitut Slovenije