ARRS L4-2624 Vir trotov ter njihov doprinos h genetskemu napredku pri medonosni čebeli

Predstavitev projekta

Povzetek  in cilji projekta

Nadzorovano parjenje je pogoj za genetski napredek pri selekciji v reji živali; to velja tudi za medonosne čebele. V reji in selekciji se čebele pomembno razlikujejo od drugih vrst rejnih živali, saj: i) ima čebelar omejene možnosti nadzora nad parjenjem, ii) so čebele haplodiploidne – troti so haploidni, matice in delavke pa diploidne, iii) se matice parijo le enkrat v življenju in iv) se matice parijo z večimi b (n>10), katerih seme hranijo v spermateki in uporabljajo do konca svojega življenja. Vse navedeno predstavlja izziv pri sledenju porekla in obračunu plemenskih vrednosti ter načrtovanju vzrejnih aktivnosti. Nadzor nad parjenjem matic je trd oreh, posebno na območjih z izjemno visoko gostoto čebelnjakov in čebeljih družin, kar velja za večino evropskih držav. Zato so plemenilne postaje pogosto nameščene na otokih ali v globokih dolinah v visokogorju, kar naj bi zagotavljalo prisotnost trotov zgolj iz poznanih virov. Vendar so se v zadnjem času v znanstveni literaturi pojavila poročila o ponovnem opažanju divježivečih čebeljih družin po gozdovih srednje Evrope in ZDA, s čimer je padla predpostavka o popolni izoliranosti plemenilnih postaj, ki niso otoške. Za zagotovitev popolnega nadzora nad parjenjem čebeljih matic je v uporabi tudi umetno osemenjevanje, ki pa se ga zaradi zapletenosti, zamudnosti in invazivnosti postopka uporablja zgolj za omejeno število rodovniških matic. Uspeh selekcije in zanesljivost napovedanih plemenskih vrednosti v modernih rejskih programih temeljita na i) popolnosti in ii) točnosti podatkov – tako rodovniških kot tudi fenotipskih. Najpogostejša oblika parjenja pri čebelah je t.i. nekontrolirano parjenje, pri katerem manjkajo podatki očetovske strani. Za zanesljivost napovedovanja plemenskih vrednosti je podobno problematična situacija, v kateri plemenilna postaja z nameščeni trotarji poznanega izvora in rodovnika ni primerno izolirana, zato informacija o deležu trotov znanega porekla ni znana. Nepopolno poreklo tako zmanjšuje zanesljivost napovedovanja plemenskih vrednosti in posledično tudi genetski napredek; hkrati pa tudi onemogoča spremljanje stopnje parjenja v sorodstvu v populaciji. Projektni predlog naslavlja nekatera od teh vprašanj z razvojem novih pristopov k parjenju matic preko kombinacije računalniških simulacij in terenskega dela. Natančneje, v projektu bomo i) prilagodili obstoječo metodologijo in računalniške programe uporabi v selekciji čebel, pri čemer bomo upoštevali posebnosti čebelje biologije; ii) ocenili bomo prevalenco trotov poznanega/nepoznanega porekla v dveh različnih situacijah – v kvazi-izolirani alpski dolini in odprti ravnici; iii) simulator, razvit v i) bomo uporabili za ocenjevanje zanesljivosti napovedanih plemenskih vrednosti pri različnih deležih trotov poznanega izvora/rodovnika, pri čemer bomo uporabili podatke iz ii); hkrati pa bomo preučili napovedovanje plemenskih vrednosti ob hkratni prisotnosti več različnih očetovskih linij na plemenišču; in iv) razvili bomo prostorski model napovedovanja plemenskih vrednosti pri čebelah. Rezultati projekta bodo neposredno aplikativni. Izsledke bodo v prakso lahko prenesli upravljalci rejskih programov za različne rase čebel (tako v Sloveniji za avtohtono kranjsko sivko, kot tudi v tujini za druge avtohtone rase medonosnih čebel), vzrejevalci matic, ki matice parijo na neizoliranih plemeniščih, pa bodo s poznanimi plemenskimi vrednostmi lahko bolje tržili svoje selekcijsko delo. Z rezultati projekta bi vzrejevalce tudi spodbudili k bolj doslednemu vodenju večjega števila linij matičarjev kot tudi trotarjev.

Faze projekta