Sodelavka Kmetijskega inštituta Slovenije Eva Plestenjak je 8. januarja 2026 na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Vrednotenje genetskega potenciala kompozitnih populacij navadnega fižola (Phaseolus vulgaris), ki je nastala pod mentorstvom dr. Barbare Pipan.
V okviru doktorske disertacije je bilo analiziranih 50 kompozitnih populacij navadnega fižola (Phaseolus vulgaris) in dve standardni sorti z namenom ocene njihovega potenciala za žlahtnjenje in ekološko pridelavo. Ker gre za redke in še neraziskane populacije, je bil opravljen pregled več različnih relevantnih zbirk navadnega fižola, na podlagi katerega je bila oblikovana reprezentativna kolekcija.
Posamezna kompozitna populacija je združevala od dva do pet fenotipov semen, ki so se razlikovali po barvi semenske lupine. Fenotipi znotraj posamezne kompozitne populacije so bili v dvoletni vegetaciji (2022, 2023) okarakterizirani na polju z uporabo 86 morfoloških deskriptorjev in 47 molekulskih markerjev. Štiri izbrane kompozitne populacije (skupno 17 fenotipov) in obe standardni sorti sta bili dodatno analizirani tudi na ravni celotnega genoma.
Morfološka raznolikost je poleg barve semenske lupine obsegala variabilnost v obliki in obarvanosti rastlinskih organov, fenoloških fazah razvoja ter lastnostih, povezanih s pridelkom. Populacije z večjim številom fenotipov in izrazitejšo morfološko raznolikostjo so izkazovale tudi višjo genetsko raznolikost (I > 0,7; P > 70 %). Fenotipi znotraj posamezne kompozitne populacije so se razlikovali tudi v markerjih, povezanih z odpornostjo proti štirim najpomembnejšim boleznim navadnega fižola, kar predstavlja pomemben dejavnik njihove prilagodljivosti.
Ugotovljena visoka povprečna stopnja tujeprašnosti (t = 0,42) je bila višja od pričakovane za samoprašno vrsto, kar je povezano z visokimi temperaturami (> 30 °C) in majhno medsebojno razdaljo med rastlinami (70 cm). Identificirane so bile kandidatne regije, povezane z obarvanostjo semenske lupine, pri čemer imajo poleg strukturnih genov pomembno vlogo tudi vezikularni transportni mehanizmi.
Na podlagi agronomsko pomembnih lastnosti (zgodnost, odpornost, velik pridelek) so bile izbrane tri kompozitne populacije z visokim potencialom za žlahtnjenje, pri čemer so bili posamezni fenotipi že potrjeni v postopku registracije nove sorte.
Rezultati so potrdili, da kompozitne populacije predstavljajo pomemben vir genetske in fenotipske raznolikosti za trajnostno pridelavo, žlahtniteljske programe in prilagajanje na podnebne spremembe.
Sodelavki iskreno čestitamo!